Grozljivo...

(Slika je simbolična)


PRIMER DEČKA A

Fantek je rasel v neurejenih razmerah – z materjo sta se pred vojno vihro v Bosni zatekla v Slovenijo, kjer sta živela pri znancih. Tu je mati spoznala novega partnerja, zaživela z njim in se kmalu skupaj z dečkom preselila k njemu. Dečkov oče je padel v vojni, z ženo se baje že prej nista razumela in zaradi nasilnosti se je nameravala ločiti. A tudi nova skupnost ni vedno živela v harmoniji, deček je, izgleda, postal odveč.
Po izjavi stanodajalca je v letu dni, odkar je nastala, večkrat prihajalo do sporov in grdega ravnanja z njim. 4-letni otrok je moral v primeru oštevanja ostati tiho in ni smel jokati. Prepovedano mu je bilo pri sosedih prositi za vodo, saj je bil očim prepričan, da je le pretirano pitje tekočin krivo za močenje postelje ponoči (mati in očim imata le osnovnošolsko izobrazbo). Pogosto je moral za kazen več ur presedeti pod mizo. Pred hišo se (baje zaradi prometa) ni smel igrati. Zunaj je smel biti le zvečer, ko je bila tema in tedaj je očim zahteval, naj teče po hribu navzdol do potoka in nato po isti poti navkreber. Če je deček tožil zaradi utrujenosti, je moral to pot ponavljati toliko časa, dokler ni nehal tarnati. Priča opisuje, da je videla, kako je očim dečka enkrat, ko je namesto po »predpisani« poti do vrha hriba ubral bližnjico čez travnik, zgrabil za vrat, ga dvignil, dal čez koleno, močno natepel po zadnjici in hrbtu, znova dvignil in si ga zviška vrgel na koleno, tako da je dečku udarec v trebuh vzel sapo. Ko si je opomogel, jokati ni smel, ga je očim znova nagnal v hrib, pri čemer se je moral držati »predpisane« mu poti. Priča je večkrat opazila podplutbe na otrokovem obrazu, in ko je nekega dne znova zalotila mater pri pretepanju otroka, je le-ta na poziv naj preneha, odgovorila, da je otroka ona rodila in ga lahko tudi ubije, če se ji zahoče saj je njen. Nekoč je očim dečku med pretepanjem zlomil roko. Ta poškodba in dodatne podplutbe so kirurgu zbudile sum, da gre za namerno poškodbo, zato je primer prijavil. Večkrat omenjena priča je poklicala socialno delavko, ko ji je prišel v roke dokument s »pravili o ustrezni vzgoji otrok«. Sledilo je zaslišanje na policiji, a do tožbe ni prišlo zaradi pomanjkanja dokazov. Obisk socialne delavke je izzvenel v prazno, z obljubo o ureditvi varstva v vrtcu, ki pa je ostala brez izpolnitve.
Ko je deček nekega dne raztrgal neko očimu zelo ljubo knjigo (čeprav se očim ne spominja niti naslova niti vsebine te knjige), ga je mati v odsotnosti očima pretepla s šibo po zadnjici in ga nagnala v posteljo. Čez čas se je vrnil očim in dečka, ki ga je našel pri igri, z rokami pretepel še sam in ga nagnal v posteljo. Po dveh urah, ko ga je znova zagledal, ga je, še vedno besen, obrcal po stegnu in zadnjici, slednjič tako, da je dečka vrglo v približno meter oddaljeno stranico kavča. Udarec mu je vzel sapo, zato sta ga starša odnesla v kopalnico in polivala z mrzlo vodo, dokler ni pričel kolikor toliko normalno dihati. Takoj zatem je moral nazaj v posteljo, kjer mu je očim s povojem trdno zvezal roki v zapestjih in nogi v gležnjih. Mati je prišla pogledat otroka po treh ali štirih urah, ga našla zvezanega, s temno modrimi prsti. Od partnerja je zahtevala naj ga odveže in mu zagrozila, da ga bo zapustila, če bo še tepel otroka. Starša navajata, da sta nameravala z dečkom naslednji dan popoldne na sprehod. Ob odhodu je deček po njuni izjavi padel po stopnicah in se prekopicnil na glavo. Tik pred otrokovo smrtjo je mati povedala, da je padel čez dve stopnici, dan pozneje pa je preiskovalcu zatrdila, naj bi zdrsel čez tri ali štiri. Čez mesec dni, ob zaslišanju, je bilo stopnic že deset. Dečku se je iz nosu ulila kri, zato so se vrnili v stanovanje in krvavitev ustavili. V naslednjih dneh naj bi se deček dobro počutil in normalno igral, le zadnji dan pred smrtjo je več poležaval. Zaradi bolečin ni tožil. Starša sta opazila le, da manj pogosto lula (če sploh?!), zato mu je mati dajala uvin čaj. Podplutbe naj bi se pokazale šele po treh dneh. Na otečeno nogo mu je mati dajala obkladke z alkoholom, zaradi pokašljevanja pa tablete za izkašljevanje in antibiotik, ki ga je imela doma. Štiri dni po pretepu je deček pričel ponoči težko dihati, zato sta ga peti dan zjutraj starša odpeljala k dežurnemu zdravniku. Ta ga je nameraval poslati v bolnišnico, kamor je prispel še zavesten, a v hudi dihalni stiski, kjer je po eni uri kljub poskusu reanimacije (oživljanja) umrl s sliko odpovedi pljuč in srca. Laboratorijski izvidi so pokazali, da je bil otrok hudo slabokrven (zaradi izgube krvi v obtolčene dele telesa), v protrahiranem šokovnem stanju in z več dni staro popolno ledvično odpovedjo. Te izsledke je potrdila tudi sodna obdukcija, pri kateri so poleg številnih podplutb in odrgnin našli tudi krvavitev med in podmožganske ovojnice, razjede na želodcu, raztrganino na oporku črevesja in tankem črevesu, raztrganino desne ledvice…
Takoj po dečkovi smrti so razloge zanjo pričeli raziskovati kriminalisti, ki so o svojih izsledkih obvestili pristojno sodišče, nemudoma pa tudi novinarje, ne da bi čakali na odločitev sodišča. V javnosti je prišlo do precejšnjega razburjenja, ker sta oba obdolžena starša ostala na prostosti – evropska zakonodaja namreč vznemirjanja javnosti ne šteje več med razloge za pripor.
Sodni postopek še ni stekel…
Mati je medtem rodila drugega otroka…


(Trpinčen otrok; str: 230, 231; Meridiana d.o.o., Ljubljana 1997)